Sv. Rok

1327, romar

Sv. Rok je zelo česčen zaščitnik proti kužnim boleznim pri ljudeh in živini in proti bolečinam v kolenu. Zlasti v srednjem veku so ljudje s povzdignjenimi rokami klečali pred njegovo podobo in ga prosili, naj jih varuje kuge, ki je razsajala po mnogih evropskih deželah. Z oljem iz svetilk, ki so gorele pred njegovo podobo, so mazilili tvore in bule ljudem, ki jih je zaznamovala črna smrt, kakor so imenovali kugo, v prošnjih procesijah so nosili njegove relikvije po okuženih ulicah in večkrat se je primeril čudež, da tisti dan ni nihče umrl za kugo in so se polagoma začeli zapirati množični grobovi umrlih za kugo. Njegovo češčenje se je jelo širiti zlasti po vesoljnem cerkvenem zboru v Kon­stanci leta 1414. Tedaj je namreč v mestu izbruhnila kuga in morila meščane in duhovščino, ki je prišla na cerkveni zbor. Nekdo je škofe opozoril na priprošnje sv. Roka in po procesiji njemu v čast je kuga res takoj prenehala. Ko so se škofje potem razšli, je vsak v svoji škofiji širil sloves in češčenje sv. Roka. Njegovo čudežno moč ob kugi so izkusile leta 1478 Benetke, leta 1490 Pariz, pet let zatem severna Francija in Belgija. Sv. Rok je pomagal v letih kuge v Španiji, na Portugalskem, v Italiji, Nemčiji, Avstriji in drugod. V starih poročilih se bere, da se je leta 1656 začela kuga širiti tudi po mestecu Frascati pri Rimu. Ko je si­la prikipela do viška, se je v cerkvi v severni ladji odluščil belež in na steni se je prikazala stara slika sv. Roka in Sebastijana. Ljudstvo se je zateklo k svetnikoma in kužna bolezen je prenehala razsajati.

Tudi na Slovenskem že od davna časte sv. Roka kot velikega priprošnjika. Njemu je posvečenih 34 cerkva, 5 župnijskih in 29 podru­žničnih, samo v ljubljanski škofiji jih je 17, ob cestah pa je nekoč stalo mnogo kužnih znamenj njemu v čast. Po velikem šmarnu so nekoč pobožni verniki romali k sv. Roku, ki so ga poleg sv. Boštjana in sv. Rozalije častili kot najpomembnejšega zavetnika proti kugi. Na sosed­njem Hrvaškem je postal celo deželni zavetnik. Njegovo značilno po­dobo, ko kaže kužno rano na kolenu ali na stegnu in mu pes prinaša hlebček kruha v gobcu, vidimo na mnogih velikih in stranskih oltar­jih, pa tudi po znamenjih. Sv. Roku se še danes z velikim zaupanjem priporočajo bolniki, ki imajo kakršnekoli rane ali bolne noge. Na Slo­venskem slovijo nekatere božje poti sv. Roka, predvsem Dravlje pri Ljubljani, Šmarje pri Jelšah in Brežice. Tudi Ljubljana ima nekaj spo­menikov, ki nas spominjajo na strašno kužno bolezen. Tako je na trgu sv. Jakoba (sedanji Levstikov trg) Marijino znamenje, ki je bilo po­stavljeno leta 1681 pred glavnim vhodom šentjakobske cerkve, a so ga leta 1870 postavili na sedanje mesto. Z istim namenom so postavili znamenje sv. Trojice, ki je stalo od leta 1722 na Gosposvetski cesti (se­danji Celovški cesti) pri križišču cestne železnice, a stoji od leta 1927 na Kongresnem trgu. Na Krakovski ulici št. 21 in na Krakovskem na­sipu št. 14 sta vzidana kipa žalujočega angela, kar nas tudi spominja na kugo.

Na Slovenskem je razsajala kuga prav pogosto. Valvasor trdi, da je morila pri nas že leta 792 ter da je leta 1006 pobrala v Ljubljani in nje­ni okolici dvanajst tisoč ljudi. Leta 1563 je morila po Ljubljani tako hudo, da so bile celo vse tedanje oblasti prisiljene zapustiti svoj stalni sedež in se preseliti v Kamnik. Hudo se je razpasla kuga spet v letih 1597 in 1599 v Ljubljani, zlasti v šentpeterskem predmestju, in v No­vem mestu. Najhuje pa je morila črna smrt, kot so kugo imenovali v letih 1644 in 1645 v Ljubljani in Dravljah. Samo v Dravljah je pobrala kuga v štirinajstih dneh več kakor sto ljudi. Tedaj so Ljubljančani in Draveljčani obljubili, da bodo zgradili cerkev na čast sv. Roku; oblju­bo so izpolnili leta 1646. 4. julija 1683 je bila prirejena k tej cerkvi iz Ljubljane slovesna procesija v izpolnitev zahvale, da je Bog obvaroval to pokrajino kuge, medtem ko je divjala tri leta zapored v bližnjih po­krajinah Štajerski, Koroški, Goriški in Hrvatski. Procesija se je bila zbrala pri stolnici, od koder je šla proti Dravljam nepretrgano in se od tam spet vračala v stolnico. Procesijo so spremljali ves čas stolna du­hovščina, zastopniki oblasti, plemstvo, uradništvo, meščani in obrtne bratovščine z zastavami: več tisoč ljudi. Potem je šla iz Ljubljane vsako leto na sv. Roka dan procesija proti Dravljam. Za časa vlade cesarja Jo­žefa II. so to procesijo popolnoma opustili, pozneje pa spet obnovili tako, da je bil odhod od zbirališča pri sv. Petru, zatem pa spet popol­noma opustili. Vendar na praznik sv. Roka, ko je v Dravljah cerkveno »žegnanje«, še vedno prihaja dosti ljudi k cerkvenim slovesnostim v spomin velikemu priprošnjiku proti vsem kužnim boleznim.

Lepo romarsko pesem sv. Roku na čast je zapel pokojni pesnik An­ton Vodnik v Romarski pravljici, kjer poje med drugim:

Ponekod prištevajo sv. Roka k štirinajstim priprošnjikom v sili, drugod se zatekajo k njemu pri vseh »neznanih in prečudnih« bolez­nih. V srednjem veku je bil zavetnik mnogih bratovščin.

Zanesljivih virov o življenju tega priljubljenega svetnika nimamo. Legendarno izročilo iz 15. stoletja poroča: Rodil se je okoli leta 1295 v Montpellier v južni Franciji. Zgodaj je osirotel, razdal svoje veliko premoženje revežem in se odpravil leta 1317 na božjo pot v Rim. Po Italiji je  takrat razsajala kuga, ki so jo tja zanesli mornarji z Vzhoda. Ljudje so trumoma obolevali in umirali. Na svoji romarski poti se je večkrat ustavil v več krajih med drugim v Acquapendentu v srednji Italiji, kjer je v bolnišnici stregel kužnim. Tudi v Rimu je stregel kužnim bolnikom tem, da jih je prekrižal. Ko se je vračal domov, se je Traliji še sam okužil (1320). Najprej je ležal med bolniki, potem pa se je mukoma zavlekel v gozd in se naselil v zapuščeni koči v predmestju. S pijačo ga je krepčal angel, iz bližnjega gradu lankoživega graščaka Gotarda pa mu je pes nosil kruh in meso. Po angelu čudežno ozdravljen se je Rok vrnil v Mohtpellier, ki je bil takrat zaple­ten v vojno. Meščani so ga obdolžili vohunstva, ker je iz ponižnosti za­molčal svoj rod. Zaprli so ga v ječo, kjer je po petih letih umrl 16. avgu­sta 1327. Njegov god je tudi v slovenskem bogoslužnem koledarju. Sv. Roka upodabljajo samega ali pa skupaj s sv. Boštjanom; v romarski obleki, z romarsko palico in bučo; z roko kaže na kužno bulo na stegnu, zraven sebe pa ima psa s kruhom v gobcu. Upo­dabljajo ga tudi z angelom, ki nosi posodo z zdravili, in ko zdravi kuž­ne bolnike. Svetniku se priporočajo zoper kugo, kolero, razne nalezlji­ve bolezni, proti bolečinam v nogah, v kolenih, proti oteklinam, ste­klini, živinski kugi in proti vsem nesrečam. Kot zavetnika ga časte zdravniki, predvsem kirurgi, lekarnarji, kmetje, jetniki, grobarji in drugi. Nekateri obrtniki na ta dan niso delali.

Sv. Kancijan

KANCIJ, KANCIJAN, KANCIJANILA IN PROT,
oglejski mučenci

Te svetnike poznamo po vsem slovenskem ozemlju, posebno pa še južno od Drave, koder se je skoraj tisoč let širil vpliv oglejskega patriarhata. Češčenje drugega med njimi - svetega Kancijana - je dobilo prednost pred drugimi in se precej krajev po njem imenuje (Škocijan). Cerkve prvim trem mučencem v čast so naši predniki radi postavljali nad tekočimi vodami, globokimi strugami ali toki pod površjem (Rakov Škocijan, Škocijanske jame). Njim posvečenih cerkva je v Sloveniji 8 župnijskih in 17 podružničnih. Zunaj oglejskega patriarhata je bilo znano češčenje teh svetnikov na območju Milana in Turina, posvečeni a sta jim tudi stolnici v mestu Sens v Franciji in Hildesheimu na Sašem. Pesnik Venancii Fortunat, doma na Furlanskem, je slavo oglejskih mučencev širil po vsem Zahodu in sv. Maksim iz Turina (ne sv. Ambrož, kakor so mu pripisovali) jih je počastil v eni svojih lepih homilij (sredi 5. stoletja).
    Sklepamo, da je sv. Maksim še imel v rokah izvirni opis mučeništva, ki pa je zdaj izgubljen. Ostale so le govorniško okrašene legende, ki se sicer opirajo na zgodovinsko jedro in navajajo pravilno tudi nekaj podrobnosti, nekatere poteze pa so skupne z drugimi mučenci. Danes je težko določiti, kaj velja samo za te in kaj za druge mučence. Po homiliji sv. Maksima je treba imeti za trdno predvsem to, da so v tej skupini res dva brata, njuna sestra in skupni vzgojitelj Prot, vsi pa so bili zajeti in mučeni, ko so se vozili v kočiji na begu iz Ogleja. Najmanj izumetničena je videti prva oblika legende, ki je napisana kot pismo sv. Ambroža škofom v Italiji, pa tudi to pismo je ohranjeno v več različnih formulacijah, ki seveda niso Ambroževe. Iz teh je mogoče razbrati nekaj skupnih potez, na katere se smemo zanesti.
Kancij in Kancijan sta bila brata Kancijanili. Pripadali so premožni patricijski družini v Rimu in so se ponašali s sorodstvom rodu Anicijev. Tako so bili sorodniki tudi cesarju Karu (282-283) in njegovima sinovoma Karinu in Numerijanu (legenda imenuje samo Karina). Starši so zgodaj pomrli, otroci pa so bili že krščeni in v veri utrjeni kristjani, ko se je začelo Dioklecijanovo preganjanje. Skupaj s svojim krščanskim vzgojiteljem Protom so se odločili, da razdele imetje ubogim; triinsedemdesetim sužnjem so dali svobodo, nato pa so se odpeljali v Oglej, da tudi tam podobno urede svojo posest. (Možno je, da so večkrat prebivali v Ogleju in se šteli tudi za Oglejce.) V Ogleju so imeli namen, da obiščejo svojega znanca Krizogona, prepričanega kristjana. Ko so prišli tja, so spoznali, da v Ogleju prav tako tirajo kristjane v ječe in jih trpinčijo. Šteli so za svojo bratovsko dolžnost, da tem trpinom kar najbolj pomagajo, čeprav se s tem izpostavljajo nevarnosti, da jih zgrabijo. Preganjanje sta vodila cesarjev namestnik Dulcidij in sodnik Sisinij. Izvedeli so, da je njihov znanec Krizogon pretrpel mučeniško smrt že mesec dni pred njinovim prihodom v Oglej. To se je zgodilo pri Gradežu (ta kraj se zdaj imenuje Škocijan ob Soči), kakih 15 km od Ogleja. Hoteli so obiskati njegov grob, pa so jih pred tem že klicali kot kristjane pred sodišče. Za ukaz se niso zmenili, ker so se opirali na sorodstvo s cesarjem Karinom. To ni nič pomagalo. Tirali so jih pred sodnika in so bili po zaslišanju kot trdovratni kristjani obsojeni na smrt. Medtem ko so čakali na potrditev obsodbe po cesarju (ta pravica jim je pripadala po sorodstvu), so se odpeljali proti Gradežu in Krizogonovemu grobu, a Sisinij jih je med potjo zajel in dal obglaviti. To naj bi se bilo zgodilo leta 304. Njihove telesne ostanke je pokopal Zenon (ali Zoilo), ki je že prej rešil truplo sv. Krizogona. Oba grobova sta bila drug ob drugem.
    K temu poročilu so dodajali pozneje podobne čudeže, kakor jih omenjajo pri mučencih sv. Protu in Hiacintu, Evfemiji, Krizogonu in Anastaziji. Potrjeno je poročilo, da je njihove relikvije skupaj z drugimi Pavlin I. (ta je prvi imel naslov patriarh) dal prenesti na varno v Gradež, da jih niso oskrunili Langobardi. Ko so v Gradežu leta 579 pozidali novo stolnico sv. Janeza Evangelista, so te relikvije dobile častni prostor pri velikem oltarju. Od tod so relikvije dodeljene cerkvam v patriarhatu, pa tudi drugim važnim cerkvam po Evropi. Iz Milana jih je dobil pobožni francoski kralj Robert II. (999-1031). Ob obletnicah prenosa so jih v mestu Sens nosili po mestu v slovesni procesiji. V Ogleju so leta 1871 ob pregledu relikvij našli še dve majhni kaseti, v eni svete ostanke naših mučencev, v drugi pa ostanke Kvirina in sv. Latina (verjetno škofa v Brescii). Povsod obhajajo god naših mučencev 31. maja, kar je lahko dokaz, da je to njihov smrtni dan. V slovenskem bogoslužnem koledarju je njihov god zaradi Marijinega praznika že 30. maja.